Kako lasersko označiti inox, da ne začne rjaveti

Nerjavno jeklo ne rjavi zato, ker bi bilo samo po sebi odporno, ampak zato, ker ima na površini pasivno plast. To je tanka plast kromovega oksida, ki se ob stiku s kisikom obnovi in material loči od okolice. Če se plast poškoduje ali površina onesnaži, se lahko na mestu oznake pojavi rja.

Dve poti: annealing in graviranje

Lasersko označevanje inoxa pozna dva različna cilja. Prvi je termična oznaka ali annealing: površino nadzorovano segrejemo, da nastane tanka oksidna plast, ki spremeni barvo. Material se ne odvzame, površina ostane gladka. Drugi je graviranje ali ablacija: laser material odstrani in ustvari vdolbino. Oznaka je lahko zelo kontrastna, a površina je na tem mestu drugačna.

Za dele, ki morajo ohraniti korozijsko odpornost, je praviloma boljša izbira annealing. Odločitev pa ni splošna: odvisna je od zahtev na delu, okolja in tega, kaj oznaka mora prenesti.

Vnos toplote in barvni odtenki

Pri annealingu je cilj nadzorovan vnos toplote, ne čim več energije. Če je vnos energije prevelik ali pulz predolg, se toplota razširi v okolico, oksidna plast pa postane debelejša in barvno neenakomerna. Barvni odtenki, ki segajo od slamnate do modre, so pokazatelj, da je površina prejela več toplote, kot je bilo predvideno.

To še ne pomeni, da bo kos zarjavel. Pomeni pa, da je treba nastavitve preveriti in po potrebi zmanjšati vnos toplote. Majhen vnos toplote dosežemo s kratkimi pulzi, ustrezno frekvenco in hitrostjo ter s prekrivanjem, ki ne nalaga energije večkrat na isto mesto.

Pasivna plast in kontaminacija

Toplota ni edini vir težav. Na površino inoxa lahko pridejo delci navadnega jekla, na primer z orodja, brusilnih sredstev ali onesnaženih rokavic. Ti delci na vlažnem zraku začnejo rjaveti in rja se vizualno pripiše oznaki, čeprav izvira drugje.

Zato je treba pred označevanjem površino očistiti in med rokovanjem preprečiti stik z železom. Za dele z visokimi zahtevami je smiselno po označevanju predvideti še obnovo pasivne plasti ali pasivacijo po dogovorjenem postopku.

Izbira parametrov

Ni univerzalnih nastavitev za »inox«. Zlitina, površinska obdelava (valjana, brušena, polirana), debelina kosa in zahteva po kontrastu vplivajo na to, kako se površina odzove. Enaki parametri, ki na brušenem kosu dajo lepo temno oznako, so lahko na polirani površini preagresivni ali pa dajo premalo kontrasta.

Praktičen pristop je ozek nabor preizkusov na enakem materialu in z enako površinsko obdelavo, kot je na proizvodnem kosu. Vsak preizkus se označi, dokumentira in oceni: kontrast, enakomernost, vidna sprememba površine in morebitni barvni odtenki okoli oznake.

Preizkus na realnem kosu

Končna potrditev sodi na realen kos ali vsaj na odrezek iste šarže in enake površinske obdelave. Če specifikacija zahteva preizkus korozijske odpornosti, ga je treba izvesti po dogovorjeni metodi; vizualni pregled oznake ga ne nadomesti.

Dobro označen inox torej ni le čitljiv. Na oznako lahko pogledamo tudi drugače: ali je površina ostala takšna, da bo kos v svojem okolju zdržal.