Data Matrix kode za sledljivost kovinskih kosov

Sledljivost se začne pri oznaki, ki jo je mogoče strojno prebrati še leta po izdelavi. Na kovinskem kosu mora koda prenesti olje, praske, čiščenje in ponovno branje. Data Matrix je pogosta izbira, ker je kompakten in predvideva popravljanje napak.

Data Matrix ECC 200

Data Matrix ECC 200 je dvodimenzionalna matrična koda iz temnih in svetlih modulov. Na dveh straneh ima vzorec za orientacijo (črka L), na nasprotnih straneh pa izmenično svetle in temne module za prepoznavo mreže in velikosti.

Oznaka ECC 200 pomeni, da koda uporablja Reed-Solomonovo popravljanje napak, zato je del poškodovanih ali umazanih modulov mogoče rekonstruirati. Ta rezerva ni neomejena in ne nadomesti slabe oznake.

Velikost celice in bralnik

Najpogostejša napaka pri pripravi kode je, da se velikost določi na zaslonu, ne glede na bralnik. Vsak modul mora biti na končnem kosu dovolj velik, da ga optika bralnika loči od sosednjega; pri majhnih celicah se robovi zameglijo in bralnik kode ne dekodira zanesljivo.

Velikost je treba uskladiti z razdaljo branja, vidnim poljem in ločljivostjo bralnika. Koda, ki jo prebere pisarniški bralnik od blizu, ni nujno berljiva z ročnim bralnikom v proizvodnji.

Tiha cona

Okoli kode mora ostati prazna tiha cona. Pri Data Matrixu znaša vsaj eno širino modula; brez nje bralnik ne loči kode od okolice. Na brušeni ali neenakomerni površini je smiselno pustiti več.

Tiha cona ne sme vsebovati druge grafike, žiga ali roba kosa; pri kodi blizu roba je treba razdaljo preveriti.

Kontrast in površina

Bralnik potrebuje razliko med temnimi in svetlimi moduli. Na kovini jo lahko ustvari temna termična oznaka na svetli površini ali svetla oznaka na temni prevleki. Polirana površina odbija svetlobo in lahko zmanjša kontrast, brušena pa jo bolj razprši.

Na ukrivljenih površinah se koda optično popači; preveriti je treba branje v položaju, v katerem bo kos v resnici.

GS1 element strings

V industrijski sledljivosti se v Data Matrix pogosto vgradijo GS1 element strings. Identifikatorji v oklepajih so namenjeni ljudem; v kodo se zapiše samo vsebina.

(01) je GTIN izdelka, običajno 14 števk.
(10) je številka šarže ali serije.
(21) je serijska številka.

Kadar je za razmejevanje spremenljivih podatkov potreben ločilnik, se v kodo vstavi poseben znak FNC1, ne navaden znak. Če se to izpusti, bralnik elemente združi napačno. Vsebino kode je zato treba določiti skupaj z bralnikom in informacijskim sistemom, ne šele pri označevanju.

Preverjanje kakovosti

Kakovost neposredno označenih kod na delih je mogoče ocenjevati po standardu ISO/IEC 29158, ki opisuje parametre in merjenje za oznake na delih. Ocena ni subjektivna presoja videza: meritve se izvajajo z ustreznim merilnim sistemom po dogovorjeni metodi.

Če kupec zahteva oceno kakovosti, se je treba o metodi, merilniku in sprejemljivih vrednostih dogovoriti pred serijo.

Preden gre koda v serijo

Priprava kode se začne pri vsebini in bralniku, ne pri datoteki. Določiti je treba podatke, bralnika in razdaljo branja, nato izbrati velikost modula, tiho cono in postavitev na kosu.

Zadnji korak je preizkus na realnem kosu z bralnikom iz proizvodnje; šele ta pokaže, ali je koda berljiva po čiščenju.